Odgovori na vprašanja o pravopisu in Pravopisu 8.0

Odgovori in pojasnila k pripombam Komisije za slovenski jezik v javnosti SAZU (21. 9. 2026)


Odgovori o nastajanju Pravopisa 8.0

I. Priprava predlogov pravil – pred javno razpravo

Predlog pravil po poglavjih je v letih 2013 do 2025 pripravila Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU v sodelovanju z zunanjimi strokovnjaki. Pri pripravi je sodelovalo 74 raziskovalk in raziskovalcev iz najmanj 23 ustanov, ki so kot člani Pravopisne komisije ali zunanji sodelavci že med nastajanjem komentirali posamezne rešitve. Predlogi so bili dokončno usklajeni na sestankih. V dokumentaciji hranimo za vsako poglavje sledljive podrobne zapisnike sestankov Pravopisne komisije z gradivom ter delovne različice poglavij iz časa usklajevanja. 

II. Javna razprava 2019–2026

V letih 2019, 2021, 2023, 2024, 2025, 2026 je sledila javna razprava po poglavjih (gl. Poglavja s komentarji za javno razpravo). V javni razpravi so uporabniki lahko komentirali posamezne člene. Informacijski sistem je te komentarje zbiral po posameznih členih ter jim dodal datum oddaje komentarja in zaporedno identifikacijsko številko. 

V dokumentaciji so na voljo: 

1. interne pripombe delovne skupine, ki so nastale zaradi potrebnih uskladitev med poglavji;

2. gradivo, pridobljeno v tem času z različnimi raziskavami, ki jih je spodbudila tudi naša poizvedba (npr. o izgovarjavi kratic ali izreke tudi s perceptivni testi);

3. komentarji iz javne razprave v letih 2019–2026 (za predstavo: vseh komentarjev je 3632; samo komentarjev iz peticije za pisanje praznika božič z veliko začetnico je 387, v razpravi za zamudnike februarja 2026 pa smo prejeli 251 odzivov) in druge posamične pripombe, poslane po pošti ipd (odzivi Lektorske koordinacije RTV, CJVT, Lektorskega društva in posameznikov, npr. dr. J. Dularja, dr. D. Unuka, mag. Marijana Koželja, dr. Uršule Krevs Birk, dr. Aleksandre Derganc, Roka Dovjaka ipd.).

Po končani javni razpravi poteka znotraj Uredniškega odbora Pravopisa 8.0 pregled pripomb in končna revizija v več zaporednih fazah.

III. Pregled odzivov javne razprave in revizijski postopek

Za pregled komentarjev pri poglavjih Pisna znamenja, Krajšave, Velika in mala začetnica, Prevzete besede in besedne zveze, Ločila, Slovnični oris za pravopis (razen Glasoslovnega orisa) so pristojni na Oddelku za pravopis, v katerem deluje tudi del sodelavcev Uredniškega odbora.

Za pregled komentarjev pri poglavju Glasoslovni oris so pristojni strokovnjaki iz Uredniškega odbora ter tudi skupina glasoslovcev, ki je sodelovala pri zasnovi poglavja (sodelavci Uredniškega odbora, sodelavci Uredniškega sveta in tudi poznavalci aktualnih pravorečnih raziskav pri drugih projektih).

Pri prevzemalnih pravilih za posamezne tuje jezike, pri katerih sodeluje več zunanjih avtorjev in recenzentov, pregleda komentarje najprej notranji iz delovne skupine za prevzemalna pravila, sledi obravnava problematičnih mest v delovni skupini, končno dobi gradivo v obravnavo Uredniški odbor.  

IV. Obravnava zahtevnejših vprašanj

Uredniki in sodelujoči strokovnjaki pripravijo nabor vprašanj iz javne razprave, ki zahtevajo dodatno strokovno presojo, raziskavo ali širšo interno razpravo, saj si komentarji nasprotujejo ali bi zaradi sprememb posegali v zasnovo pravil, formulacijo pravil ali posamezne vsebinske rešitve. Nabor vprašanj komentirajo in pripravijo za obravnavo. Vsi dokumenti so shranjeni. 

V. Obravnava v pristojni delovni skupini

Odprta vprašanja se obravnavajo na sestanku pristojne delovne skupine, tj. Uredniškega odbora oz. interne delovne skupine za prevzemanje. Sklepi razprave so podlaga za nadaljnjo redakcijo besedila. Obravnava je dokumentirana.

VI. Priprava čistopisa

Na Oddelku za pravopis se na podlagi sprejetih rešitev pripravi čistopis poglavja oziroma posameznih paragrafov. Čistopis temeljnih pravopisnih poglavij pregledajo člani Uredniškega odbora, čistopis poglavij o prevzemanju iz tujih jezikov pa delovna skupina za pripravo poglavij o prevzemanju in avtorji teh poglavij. Različice dokumenta so shranjene.

VII. Obravnava v Uredniškem odboru 

Po uredniškem pregledu gradivo prejme Uredniški odbor. Njegovi člani podajo pisne pripombe, vprašanja in predloge. Posebej se evidentirajo mesta, pri katerih rešitev še ni dokončno usklajena. Obravnava je dokumentirana.

VIII. Obravnava v Uredniškem odboru 

Uredniški odbor na sestanku obravnava zbrane pripombe in odprta vprašanja. Ob sodelovanju področnih urednikov oziroma pristojne delovne skupine se sprejmejo končne rešitve, ki jih nato vnesejo v besedilo za izdajo. Hranijo se podrobni zapisniki s sestankov.

Pri prevzemalnih pravilih je končna podoba pravila za posamezen jezik predstavljena tudi avtorju (pogosto že član delovne skupine), ki ga avtorizira. Avtorizacija je dokumentirana. Tako usklajeno besedilo se vključi v končno redakcijo Pravopisa 8.0.

Obravnava vprašanj je dokumentirana: gl. odgovor Kakšen je postopek oblikovanja posameznega pravila do izdaje Pravopisa 8.0?, razdelek »Pregled odzivov javne razprave in revizijski postopek«.

Baza zgoraj omenjenih komentarjev in vsi dokumenti v povezavi z oblikovanjem posameznih členov in obravnavo komentarjev v formatih *.docx in *.pdf so po anonimizaciji na voljo na Oddelku za pravopis, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Novi trg 4, 1000 Ljubljana, 5. nadstropje, po predhodni najavi z obrazcem na https://slovenski-pravopis.si/kontakt/. 

Po zaključku zbiranja pripomb se te razvrstijo po členih in vključijo v datoteke s celotnim besedilom posameznega poglavja. 

Ob vsaki pripombi se doda obrazec za presojo, v katerem pregledovalec označi, ali je bila pripomba upoštevana, delno upoštevana ali neupoštevana, ter zapiše utemeljitev odločitve. Tako pripravljene datoteke se nato posredujejo avtorjem oziroma delovnim skupinam v pregled in obravnavo. 

Primeri obravnave so vidni v prilogi.

Vsa poglavja, pripombe in z njimi povezano gradivo so arhivirani na treh mestih po načelih varnostnega kopiranja na ZRC SAZU. Vse tri kopije se ob nastanku novih različic ali gradiv sproti in skrbno posodabljajo, tako da je na vseh treh mestih zagotovljena čim bolj popolna in ažurna evidenca dokumentacije.

Vse tri kopije vsebujejo:

a) Mape s posameznimi poglavji, razdeljenimi po fazah

Gradivo je razvrščeno najprej po posameznih poglavjih, za vsako poglavje pa so ustvarjene naslednje mape: 

1. mapa: Poglavja, predstavljena v javni razpravi

V njej so shranjene različice poglavij, kot so bile objavljene oz. predstavljene v okviru javne razprave.

2. mapa: Poglavja s komentarji in t. i. »obrazci«

Posamezne datoteke v tej mapi vsebujejo najprej celotno besedilo poglavja, temu pa sledijo komentarji, razvrščeni po členih. Ob vsakem komentarju je dodan tudi neizpolnjen »obrazec«: pregledovalec vanj zapiše, ali je bila pripomba upoštevana, delno upoštevana ali neupoštevana ter zakaj). Tako pripravljene datoteke so bile poslane avtorjem oz. delovnim skupinam. 

3. mapa: Izpolnjeni »obrazci« in revidirana poglavja

V njej so shranjeni vrnjeni in izpolnjeni obrazci z odgovori na pripombe ter na njihovi podlagi revidirane različice poglavij. Dodana so morebitna dodatna gradiva, ki so jih poslali avtorji/pregledovalci.

4. mapa: Vmesne različice s sej ali po sejah

V tej mapi so shranjene delovne različice poglavij, ki so nastajale oz. se dopolnjevale med obravnavo na sejah. Dodana so morebitna dodatna gradiva, ki so jih poslali avtorji/pregledovalci.

5. mapa: Porevizijske različice

V tej mapi so shranjene različice poglavij po končani reviziji in obravnavi pripomb.

b) Mapa z zapisniki sej Pravopisne komisije pri SAZU in ZRC SAZU, Uredniškega odbora za pripravo novega slovenskega pravopisa in Uredniškega sveta za pripravo novega slovenskega pravopisa

Poleg tega so v arhivu hranjeni vsi zapisniki sej Pravopisne komisije pri SAZU in ZRC SAZU, Uredniškega odbora za pripravo novega slovenskega pravopisa in Uredniškega sveta za pripravo novega slovenskega pravopisa. V vseh so hranjene različice potrjenih zapisnikov in pripadajočega gradiva z raziskavami, odprtimi vprašanji, čistopisi, obravnavanimi na sejah, in morebitnimi ostalimi prilogami. 

c) Mapa z zapisniki sej delovne skupine za pripravo poglavij o prevzemanju iz tujih jezikov

V tej mapi so shranjeni združeni zapisniki sej delovne skupine za pripravo poglavij o prevzemanju iz tujih jezikov. Zapisniki niso razvrščeni po posameznih jezikih, saj se na posamezni seji praviloma obravnava več jezikov hkrati, nekatere dileme in vprašanja pa se pojavljajo pri več jezikih ter se zato obravnavajo povezano. Zbirnik vprašanj, sprejetih odločitev in odprtih vprašanj nastaja sproti v dokumentih, ki omogočajo sledljivo skupinsko delo, njegove posamezne različice pa se zaradi sledljivosti postopka tudi arhivirajo.

č) Mapa s komentarji in odzivi na poglavja, ki niso bila pridobljena v sklopu javne razprave

V tej mapi so shranjeni komentarji, pripombe in odzivi strokovnjakov, ki niso bili del skupin za pripravo posameznih poglavij, vendar so se odzvali na njihovo vsebino. Ker svojih komentarjev niso oddali prek platforme, namenjene zbiranju pripomb v okviru javne razprave, so njihovi odzivi evidentirani in arhivirani ločeno.

Odgovori na vprašanja o vsebini predloga pravil

Pobuda za spremembo pravopisnega pravila, ki določa pisanje začetnice v neprvih sestavinah zemljepisnih imen, je bila dana že aprila 2015 – ob prvem ožjem srečanju predstavnikov Pravopisne komisije pri SAZU in ZRC SAZU ter Komisije za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije (dalje KSZI).

Predstavniki KSZI so se zavzeli za spremembo pravila o pisanju vseh tipov zemljepisnih imen, tako da bi veliko začetnico pisali v vseh sestavinah, le predlogov in veznikov ne (Stari Trg, Novo Mesto, Lovrenc na Dravskem Polju; Kočevski Rog, Jadransko Morje). V utemeljitvi svojega predloga so navedli težave učencev in kartografov pri zapisu manj znanih imen, pri katerih brez poznavanja, za kateri zemljepisni pojav gre, imena ni mogoče zapisati pravopisno ustrezno, npr. Rudno polje (planota) nasproti Babno Polje (naselje).

V prvi fazi prenove pravil so se pravopisci odločili za ukinitev izjem pri pisanju naselbinskih oz. krajevnih imen in predlagali, da se vse sestavine v naselbinskih imenih pišejo z veliko začetnico – tudi vas, mesto, trg, selo, selce, vesca … Taka praksa je razširjena tudi v hrvaškem, češkem, slovaškem jeziku, npr. v hrvaščini se v večbesednih krajevnih imenih pišejo z veliko začetnico vse besede razen predlogov in veznikov (Dugo Selo, Slavonski Brod, Sveti Filip i Jakov). Podobno je v češčini: pri imenih mest oz. občin se pišejo polnopomenske sestavine z veliko začetnico, npr. Nové Město na Moravě. Enako v slovaščini: Nové Mesto nas Váhom.

Kakšni predlogi so bili podani?

Nadaljnje pobude o razširitvi pravopisne reforme na nenaselbinska zemljepisna imena (torej tudi na poimenovanja voda, kopenskih reliefnih oblik, držav ipd. – Jadransko morje, Gorski kotar, Goriška brda, Šmarna gora, Črna gora …) pa so sprožile tudi nasprotne utemeljitve. Ob srečanju obeh komisij so bila predstavljena naslednja stališča:

  • Metka Furlan, Matjaž Geršič, Drago Kladnik, Drago Perko, Peter Weiss: Celovita reforma in uveljavitev »tehničnega pravila«, po katerem je vsaka sestavina – razen predlogov in veznikov– v lastnem imenu zapisana z veliko začetnico (Jadransko Morje, Cerkniško Jezero, Velika Planina, Babji Zob ‘vrh’, Veliko Kladivo ‘vrh’, Trg Dveh Cesarjev ‘mestni trg’, Šmarna Gora, Črna Gora ‘država’, Bosna in Hercegovina).
  • Marko Snoj: Celovita reforma in uveljavitev »tehničnega pravila« brez izjem, tudi pri predlogih in veznikih (Bosna In Hercegovina, Brod Ob Kolpi), in razširitev načela »vse z veliko začetnico« tudi na stvarna lastna imena, tj. na imena ustanov in organizacij, naslove literarnih, glasbenih, slikarskih del, imena podjetij ipd.(Prostovoljno Gasilsko Društvo Moste, Ministrstvo Za Delo, Družino, Socialne Zadeve In Enake Možnosti; Življenje V Starem Veku; Kajmak In Marmelada; Slovenska Industrija Jekla). 
  • Peter Holozan: Pravilo naj se ne spremeni. 
  • Tina Lengar Verovnik in Helena Dobrovoljc: Delna reforma in tehnično pravilo tako,d a se odpravijo izjeme pri krajevnih imenih. Krajevna imena naj se pišejo kot v vseh evropskih državah – v vseh sestavinah z veliko začetnico. Pri nekrajevnih imenih naj se začetnica ohranja pri vseh enotah, ki so prepoznane kot občnoimenska poimenovanja neke zemljepisne danosti (Jadransko morje, Velika planina, Cerkniško jezero, Šmarna gora).
  • Marta Kocjan Barle: Predlog z veliko začetnico pisati zlasti tiste neprve enote imen, ki so rezultat pomenskega prenosa (Veliki Oltar, Veliko Kladivo, Polhograjska Grmada). Razlikovanje občno- in lastnoimenskih prvin se olajša s posebnimi razlikovalnimi seznami. 

Po zadnji javni razpravi (februar 2026) se bosta komisiji ponovno sestali in odločili za končno obliko pravila.

Več o predlogih v brošuri: Živim v Bukovem Vrhu pod Bukovim vrhom (2020). 

Predlog reforme je umaknjen, ker v javnosti – tako v javni razpravi kot tudi v siceršnjih stikih tako s strokovnjaki kot laiki – ni bilo podpore za spremembo, čeprav bi ta poenostavila pravopisno pravilo in odpravila nekatere njegove nedoslednosti.

Po veljavnem pravilu pišemo neprve sestavine naselbinskih imen z veliko začetnico (Nova Gorica, Zidani Most, Kranjska Gora), razen izjem, ki označujejo vrsto naselja, npr. vas, mesto, trg, selo, naselje. Zato pišemo Novo mesto, Slovenska vas, Stari trg. Predlog Pravopisne komisije, ki je bil predhodno usklajen med jezikoslovci in geografi, je predvideval odpravo teh izjem. Vse neprve sestavine naselbinskih imen bi tako pisali z veliko začetnico: Novo Mesto, Slovenska Vas, Stari Trg.

Cilj spremembe je bil predvsem poenostaviti pravilo in omogočiti doslednejše zapisovanje imen, ne da bi se bilo treba pri posameznih sestavinah odločati, ali sodijo med izjeme.

Že preliminarna anketa ni izkazovala dovolj široke podpore spremembi, a se je Pravopisna komisija odločila, da v javni razpravi predlog kljub temu predstavi kot rešitev. V javni razpravi je bilo naklonjenosti reformi še manj, zadostna podpora pa ni bila izražena. Nasprotovanje ni temeljilo le na jezikovnih razlogih, temveč predvsem na navezanosti na ustaljeno pisno podobo imen, lokalni identiteti in tradiciji ter na praktičnih posledicah spreminjanja zapisov.

Uredniški odbor je zato presodil, da prednosti poenostavitve ne odtehtajo posega v ustaljene zapise imen in izrazitega nasprotovanja, ki se je pokazalo tudi v javni razpravi.

Umik predloga pa ne pomeni, da je sedanje pravilo brez pomanjkljivosti. Pri njegovi prenovi želimo natančneje opredeliti izjeme in odpraviti nedoslednosti: namesto zaprtega seznama besed bi bilo smiselno določiti, da z malo začetnico pišemo tiste neprve sestavine naselbinskih imen, ki označujejo vrsto naselja. Tako bi pravilo zajelo tudi sestavino kraj (Senčni kraj), ki je dosedanja pravila ne vključujejo.

Predlog pravila v Pravopisu 8.0 sledi tradiciji, da imena s končnico o sklanjamo po prvi moški sklanjatvi: avto, avta; sinko, sinka; Tokio, Tokia. Daljšanje osnove s t pri teh imenih velja za pogovorno:

»Daljšanje s t pri osebnih imenih na končni o je pogovorno, npr. Silvo [sílvo], rod. Silva [sílva], pog. Silvota [sílvota]; Lovro [lôu̯ro], rod. Lovra [lôu̯ra], pog. Lovrota [lôvrota].«

»Daljšanje s t pri osebnih imenih z osnovo na končni a je narečno, npr. Miha, rod. Mihe in Miha, nar. Mihata, Miheta ipd.«

Zakaj pravopis ne bo sledil pogovorni rabi? Za podaljšavo s t se zavzemajo tudi nekateri jezikoslovci.

1. Pojav daljšanja osnove s t ni vseslovenski.

2. Tako dvojnico je v dejanski rabi težko omejiti. V oblikoslovnem sistemu slovenščine je končni –o končnica, ki se premenjuje (avto, avta; Kairo, Kaira), izjema je nabor kratkih (izvorno klicnih, hipokorističnih) oblik moških imen, za katere je v govorjenem jeziku živo sklanjanje s podaljšavo (Vlado, Vladota; Silvo, Silvota); enako velja za tvorbo svojilnih pridevnikov, ko npr. v pridevniku Karlov sovpadeta svojilni obliki imen Karel in Karlo – pri prvi izpade neobstojni polglasnik, pri drugi končnica o. 

3. Pregibanje imen je (podobno kot naglasno mesto) identifikacijska lastnost. V družinah, kjer imajo osebe z imeni Nik in Niko, Mark in Marko, o tem vedo povedati še več – gre za nujno razlikovanje v dnevni komunikaciji. Seveda pa nekateri sklanjajo drugače: daljšajo osnovo z j ali n (Markona).  

Kaj pa v pogovornem jeziku nastale besede – mačo, fičo, nono, bimbo?


Ob izidu Slovenskega pravopisa 2001 je bilo označevanje nepravilnega daljšanja osnove pri besedah, značilnih za govorjeni jezik (medo, mačo, nono, fičo itd.), označeno kot problematično: zakaj bi v besedah, značilnih za pogovorni jezik, pričakovali knjižno sklanjanje? O tem npr. Ada Vidovič Muha v prispevku Kaj je novega v knjižnem jeziku? – Ob izidu Slovenskega pravopisa (Slavistična revija 51, št. 2) 2003, str. 119 (npr. Na mešanje meril zvrstnih (pod)sistemov kažejo primeri, ko se besedam iz neknjižnih zvrsti predpisuje knjižnojezikovno vedenje, npr. neknj. ljud. gazda – gazdov, •gazdin; sleng. mačo, mača, °mačota, mačov (verjetno mišljeno mačev), °mačotov …).

Sestavljavci SSKJ in eSSKJ, slovarja knjižnega jezika, se zato pri samostalnikih mulo, nono … odločajo za pregibanje po vzorcih nóno nónota in nóna ter múlo múlota. V Pravopisu 8.0 takih besed ne bo, je pa mejo knjižnosti treba zarisati, zato je v pojasnjevalnem razdelku pod osnovnim pravilom zapisano tudi:

»Pri občnoimenskih samostalnikih na končni o, značilnih za govorjeni jezik, je daljšanje s t pričakovano, npr. v otroškem govoru (medo [médo], rod. medota [médota]), v pogovornih ali slengovskih (mačo [máčo], rod. mačota [máčota]) in narečnih izrazih (nono [nóno], rod. nonota [nónota]).«

Norma knjižnega jezika je enovita, zato se podatki v priročnikih in slovarjih knjižnega jezika, ki nastajajo sočasno, ne razlikujejo. 

Ne. Pravopis 8.0 ne spreminja ustaljene rabe ženskih priimkov tipa Kovač, Dolenc, temveč jo le natančneje opiše in zameji.

V pravilih je izhodiščno zapisano, da so ženska osebna imena dvodelna, sestavljena iz rojstnega imena kot jedra in priimka kot desnega prilastka. Pri najpogostejšem tipu je zveza ženskega imena in priimka neujemalna: rojstno ime se sklanja po prvi ženski sklanjatvi, priimek pa po ničti ženski sklanjatvi, tj. se ne sklanja z glasovno in pisno izraženimi končnicami. Primeri: 

  • Vida Jeraj, rod. Vide Jeraj;
  • Alja Tkačev, rod. Alje Tkačev; 
  • Karla Bulovec Mrak, rod. Karle Bulovec Mrak.

Enako velja tudi za tuje priimke, npr. Olga Tokarczuk, rod. Olge Tokarczuk; Olivia de Havilland, rod. Olivie de Havilland.

Posebej je dodano, da v besedilih zaradi težnje po stavčnem ujemanju in ujemanju slovničnega spola z naravnim spolom ob uradnem priimku ženske osebe uporabljamo tudi rojstno ime ali poklicni, vljudnostni oziroma akademski naziv, npr.:

  • besedilo Alme Karlin,
  • besedilo je napisala Alma Karlin,
  • fotografije popotnice Karlin.

Tudi slovarski del tega ne razširja, temveč prej zoži: pri rabi priimka brez imena pojasnjuje, da je taka oblika navadno ob ženskem imenu ali samostalniku v vlogi poklicnega, vljudnostnega oziroma akademskega naziva.

Zato pri priimkih tipa Kovač, Dolenc ostaja osnovno pravilo: ob ženskem imenu se priimek ne sklanja, npr. Ana Kovač, rod. Ane Kovač, Maja Dolenc, rod. Maje Dolenc. Kadar je zaradi jasnosti, ujemanja ali sloga potrebno, pa lahko ob priimku uporabimo ime ali ustrezen naziv: profesorica Kovač, direktorica Dolenc, dr. Kovač, gospa Dolenc.


V posebnostih Pravopis 8.0 obravnava predvsem primere, ki od tega splošnega vzorca odstopajo:

  1. Priimke ženskih oseb na –a je mogoče sklanjati tudi po prvi ženski sklanjatvi, zlasti kadar se priimek glasi enako kot občna beseda ženskega spola ali gre za pogosto rabljeno znano ime, npr. Ivana Kobilca, rod. Ivane Kobilca/Kobilce; Gina Lollobrigida, rod. Gine Lollobrigida/Lollobrigide. Sicer pa je táko sklanjanje ženskih priimkov stilno zaznamovano: z Alenko Žagar Slana, redko Slano; s Karmen Kenda-Jež, redko Kendo-Jež.

Odgovori na pogosta vprašanja o pravopisu

Besedilo Pravopisa 8.0 za javno razpravo je načrtno razširjeno, in sicer tako v zgradbenem kot v vsebinskem pogledu. Vsa terminološka pojasnila, ki so v različici za javno razpravo vključena zaradi lažjega razumevanja in branja, bodo v končni redakciji umaknjena. Besedilo bo v končni različici oblikovano bolj sintetično in povzemalno.

V javnosti je že prišlo do nekaterih napačnih razumevanj, da je v javni razpravi »za zamudnike« že redigirana različica pravil. Besedila februarske javne razprave so vsebinsko nespremenjena (izjema so npr. zatipki). Še vedno gre za prvotna besedila, nastala v obdobju 2019–2025. Ta različica bo na spletnem mestu Pravopis 8.0 objavljena vse do sklepne redakcije. Na osnovi te različice in pripomb iz javne razprave bo uredništvo oblikovalo končno različico. Trenutno objavljena različica ni končna.

Ko bodo pravila dokončna, bo pripravljena tudi skrčena (kratka, šolska) različica pravil, ki bo namenjena vsem, ki želijo hitro informacijo in jih posebnosti ali razširitve (podatki o preteklih pravopisih, pogostih napakah ali posebnostih iz pogovornega jezika in posameznik strok) ne zanimajo.

Obvezujoča so osnovna pravila in posebnosti (izjeme, odstopanja), ki jim sledijo. Pojasnjevalni razdelek, uveden s simbolom ✎ (pisalo), je namenjen dodatnim osvetlitvam, ponazoritvam, razlagam …

Pravopis je pri večini slovanskih jezikov temeljni priročnik za rabo začetnice, ločil, prevzetih besed oz. imen. V mnogih jezikih so pravopisna pravila del slovnic, torej jezikovnega opisa. Laična predstava o pravopisu, ki je hierarhično nadrejen preostalim priročnikom knjižnega jezika, je ostanek razmišljanj iz obdobij, ko drugih priročnikov (npr. slovarja knjižnega jezika) še ni bilo, teorija te veje jezikoslovja pa še ni bila uzaveščena. K temu zagotovo prispeva tudi samo ime – »pravopis«.
V sodobnem času je pisni jezik ustaljen, ubesedovanje pa poteka v različnih okoliščinah. Poleg formalnega knjižnega jezika obstaja tudi njegova manj formalna raba. Ne glede na vse to pa je treba natančno opisati in določiti meje knjižnosti.

Knjižni jezik v pravopisu ne more in ne sme biti drugačen od knjižnega jezika, ki ga opisujejo drugi splošni priročniki knjižnega jezika.

Že odkar se pravopisna pravila izrecno usklajujejo z aktualno jezikovno prakso (Breznik-Ramovšev pravopis 1935), normativni priročniki navajajo tudi pojave, ki so na meji knjižnosti. V veljavnem pravopisu so bili prikazani tako med osnovnimi pravili kot tudi v razdelku »Pomni«. V Pravopisu 8.0 so taka opozorila vedno v razdelku, uvedenem s simbolom ✎ (pisalo).

Pravopisni priročnik v prvi vrsti ureja pravopisno problematiko, v dodatku pa povzemalno prinaša tudi tista slovnična pravila, ki so nujna za razumevanje osrednjih poglavij oziroma za ustrezen zapis in izgovor vseh besed, njihovih oblik ter iz njih tvorjenih novih besed, ki se pojavljajo v slovenskih besedilih.

K javni razpravi se zavezujejo pravopisci vse od leta 1962, ko so morali zaradi umanjkanja dialoga z javnostjo eno od pravil celo preklicati. S pravopisom, ki je izšel v pravilih leta 1990 in v slovarju 2001, so se zato začele obsežne javne razprave: pravila so sprva izdali v obliki brošure (Načrt pravil za novi slovenski pravopis, 1981) in k sodelovanju povabili pišočo, zlasti strokovno javnost. Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU se je že ob načrtovanju procesa prenove zavezala, da bo prve čistopise vseh poglavij dala v javno razpravo in šele nato sprejela dokončno oblikovana poglavja. Domače in tuje izkušnje namreč kažejo, da je pravopis zelo vpet v življenje jezikovne skupnosti – vključujoča javna razprava ter hkratno izčrpno informiranje in utemeljevanje v fazi oblikovanja pravil pa povečajo možnosti za njihovo uveljavitev.

Javna razprava Pravopisa 8.0 je prva, ki poteka prek svetovnega spleta, zato je dostopnejša, zanjo je bila oblikovana posebna spletna aplikacija, ki omogoča preprosto oddajo komentarjev.

Jezikovni sistem je osnova knjižnega jezika, zato se pravila lahko le natančneje zastavijo ali razširijo, ne pa ukinjajo. 

V knjižnem jeziku danes ne pišejo le jezikoslovci in poklicni pisci, temveč velik del javnosti, zato se pravopisci ob spletni razpravi tudi seznanjajo z rabo v manj znanih okoljih. Še vedno pa velja, da učenje knjižnega jezika zahteva sistem, ki se ga je mogoče naučiti in zapomniti.

Ker predlog pravil ni nastal po subjektivnem hipnem občutku sodelujočih v ožji delovni skupini, temveč vključuje vse potrebne raziskave sistema in rabe, enake premisleke, oprte na rezultate gradivskih in drugih raziskav, pričakujemo zlasti od strokovnjakov, sodelujočih v javni razpravi.

Da. V javni razpravi štejejo argumenti, ne pa njihovi avtorji. Zanimajo nas novi, še ne pojasnjeni ali opisani primeri jezikovne rabe.

Dragoceno pa je, če se udeleženec razprave podpiše in pripiše področje svojega delovanja, saj s tem sporoča tudi okoliščine rabe v ožjih okoljih (npr. v strokah, v zamejstvu). Komentarji v dosedanjih javnih razpravah so si pogosto tudi nasprotovali, zato je za njihovo ustrezno umestitev kontekst neprecenljiv.

Vsi komentarji so in bodo zbrani v knjižni zbirki Pravopis 8.0. Doslej so bili objavljeni komentarji k poglavjem Pisna znamenja, Krajšave, Velika in mala začetnica ter Prevzete besede in besedne zveze.

Povezave:

Po končani javni razpravi bo uredništvo Pravopisa 8.0 pregledalo vsa poglavja in prispele odzive iz javne razprave. Pripravilo bo spremljevalna besedila s komentarjem in terminološki pravopisni slovarček. Načrtujemo, da bi vsa poglavja pripravili za objavo najkasneje v letu dni.

Sprememba pravila za pisanje krajevnih imen davkoplačevalcev ne bo stala nič. V uradnih osebnih dokumentih se vsi kraji že zdaj zapisujejo z velikimi tiskanimi črkami, zato jih zaradi pravopisnih sprememb ne bo treba menjati. Cestne table se vselej spreminjajo šele ob redni zamenjavi in ne prej. Stroškov torej ne bo.

Dvojnic ni več, je pa opisanih več mejnih pojavov, ki so se jim prejšnji pravopisi izogibali, čeprav so spravljali uporabnice in uporabnike slovenskega knjižnega jezika v zadrego (npr. perifrazna poimenovanja železna lady, streha sveta, severne Benetke; zgodovinske dogodke tipe Nagodetov proces, različne vrste listin, npr. Brest-litovski mir; sklanjanje priimkov Poglajen, Natlačen; spol prevzetih zemljepisnih imen tipa Pale, Valjevo, Černivci; sklanjanje prevzetih imen z ločevalnimi znamenji in podvojenimi zapisi samoglasniških črk v izglasju: Umeå, Sursoo ipd.). 

Razlikovati moramo med dvema vlogama pravopisa: pravopis v ožjem pomenu in pravopis v širšem pomenu besede.

  • Pravopis v ožjem pomenu besede je predpisovalen. Dvojnic ali ohlapnih pravil ne sme biti pri zapisu velike in male začetnice, pisnih znamenj, krajšav ter pri rabi ločil.
  • Pravopis v širšem pomenu besede je odvisen od jezikovnega sistema in od značilnosti besedja knjižnega jezika. Pri tvorbi oblik in besedja pravopis sledi podatkom, ki jih identificira na podlagi nekdanje in aktualne rabe živega jezika, zato je možnosti več (slap – slapa ali slapu; citrar – citrarka ali citrarica).

Izbira med leksikalnimi enotami – npr. ugotavljanje pomenskih razmerij, sopomenk – mora biti prepuščeno tistemu priročniku, ki opisuje pomenska razmerja, to pa je slovar knjižnega jezika.

Sestavljavci predloga pravil smo že večkrat poudarili, da v Pravopisu 8.0 opisujemo možnosti, ki so v knjižnem jeziku uresničljive in sprejemljive. Predpisovanje neživljenjskih rešitev (t. i. predpisovalna kodifikacija) je v današnjem času zaradi močno povečanega števila uporabnikov slovenskega knjižnega jezika neproduktivno. Namesto že presežene predpisovalne kodifikacije uporabnikom slovenščine ponujamo opis možnosti. Ne prepovedujemo več na primer povsod uveljavljene različice dvánajst, ki jo je prejšnji pravopis prepovedoval in zapovedoval samo različico dvanájst. S tem se povečuje nabor možnosti, a hkrati tudi odgovornost jezikovnih uporabnikov.

Pravopisna pravila so pravila za rabo knjižne, deloma dogovorne in regulirane zvrsti slovenskega jezika. Opis tega jezika je treba redno posodabljati in ga usklajevati s stanjem v družbi, saj le tako lahko opravlja svojo temeljno vlogo: služi kot povezovalno sredstvo vseh v slovenščini pišočih in govorečih. 

Pri posodabljanju pravopisnih pravil je v ospredju postopnost, saj je treba upoštevati predvsem razvojni vidik postopnega in ne korenitega spreminjanja, pri čemer ne moremo mimo tendenc v aktualni rabi. Skokovite pravopisne reforme med uporabnike jezika pogosto vnašajo zmedo in ustvarjajo občutek, da jezika preprosto ne obvladajo več. Teorija knjižnega jezika in norme govori o postopni in perspektivni kodifikaciji, ki se ozira na vse generacije jezikovnih uporabnikov, od tistih, ki se šele opismenjujejo, do tistih, ki so se šolali pred več desetletji. 


Izbrani odgovori iz Jezikovne svetovalnice

Na naslov Pravopisne komisije in od leta 2026 dalje uredništva jezikovni uporabniki pošiljajo vprašanja, ki so povezana z vrzelmi v aktualnih pravilih oz. z neskladjem med pravili in pravopisnim slovarjem. V ta okvir se uvrščajo tudi tista normativna vprašanja, ki jih v svoji jezikovno in terminološko svetovalnico prejema Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, a je zaradi ugotovljenih neskladij v kodifikaciji, vpliva tradicionalne kodifikacije ali možnosti različnih razlag nanje težko nedvoumno odgovoriti.

Odgovori na aktualna vprašanja glede uveljavljanja posameznih predlogov rešitev in prenove pravopisa: