Besedilo Pravopisa 8.0 za javno razpravo je načrtno razširjeno, in sicer tako v zgradbenem kot v vsebinskem pogledu. Vsa terminološka pojasnila, ki so v različici za javno razpravo vključena zaradi lažjega razumevanja in branja, bodo v končni redakciji umaknjena. Besedilo bo v končni različici oblikovano bolj sintetično in povzemalno.

V javnosti je že prišlo do nekaterih napačnih razumevanj, da je v javni razpravi »za zamudnike« že redigirana različica pravil. Besedila februarske javne razprave so vsebinsko nespremenjena (izjema so npr. zatipki). Še vedno gre za prvotna besedila, nastala v obdobju 2019–2025. Ta različica bo na spletnem mestu Pravopis 8.0 objavljena vse do sklepne redakcije. Na osnovi te različice in pripomb iz javne razprave bo uredništvo oblikovalo končno različico. Trenutno objavljena različica ni končna.

Ko bodo pravila dokončna, bo pripravljena tudi skrčena (kratka, šolska) različica pravil, ki bo namenjena vsem, ki želijo hitro informacijo in jih posebnosti ali razširitve (podatki o preteklih pravopisih, pogostih napakah ali posebnostih iz pogovornega jezika in posameznik strok) ne zanimajo.

Obvezujoča so osnovna pravila in posebnosti (izjeme, odstopanja), ki jim sledijo. Pojasnjevalni razdelek, uveden s simbolom ✎ (pisalo), je namenjen dodatnim osvetlitvam, ponazoritvam, razlagam …

Pravopis je pri večini slovanskih jezikov temeljni priročnik za rabo začetnice, ločil, prevzetih besed oz. imen. V mnogih jezikih so pravopisna pravila del slovnic, torej jezikovnega opisa. Laična predstava o pravopisu, ki je hierarhično nadrejen preostalim priročnikom knjižnega jezika, je ostanek razmišljanj iz obdobij, ko drugih priročnikov (npr. slovarja knjižnega jezika) še ni bilo, teorija te veje jezikoslovja pa še ni bila uzaveščena. K temu zagotovo prispeva tudi samo ime – »pravopis«.
V sodobnem času je pisni jezik ustaljen, ubesedovanje pa poteka v različnih okoliščinah. Poleg formalnega knjižnega jezika obstaja tudi njegova manj formalna raba. Ne glede na vse to pa je treba natančno opisati in določiti meje knjižnosti.

Knjižni jezik v pravopisu ne more in ne sme biti drugačen od knjižnega jezika, ki ga opisujejo drugi splošni priročniki knjižnega jezika.

Že odkar se pravopisna pravila izrecno usklajujejo z aktualno jezikovno prakso (Breznik-Ramovšev pravopis 1935), normativni priročniki navajajo tudi pojave, ki so na meji knjižnosti. V veljavnem pravopisu so bili prikazani tako med osnovnimi pravili kot tudi v razdelku »Pomni«. V Pravopisu 8.0 so taka opozorila vedno v razdelku, uvedenem s simbolom ✎ (pisalo).

Pravopisni priročnik v prvi vrsti ureja pravopisno problematiko, v dodatku pa povzemalno prinaša tudi tista slovnična pravila, ki so nujna za razumevanje osrednjih poglavij oziroma za ustrezen zapis in izgovor vseh besed, njihovih oblik ter iz njih tvorjenih novih besed, ki se pojavljajo v slovenskih besedilih.

K javni razpravi se zavezujejo pravopisci vse od leta 1962, ko so morali zaradi umanjkanja dialoga z javnostjo eno od pravil celo preklicati. S pravopisom, ki je izšel v pravilih leta 1990 in v slovarju 2001, so se zato začele obsežne javne razprave: pravila so sprva izdali v obliki brošure (Načrt pravil za novi slovenski pravopis, 1981) in k sodelovanju povabili pišočo, zlasti strokovno javnost. Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU se je že ob načrtovanju procesa prenove zavezala, da bo prve čistopise vseh poglavij dala v javno razpravo in šele nato sprejela dokončno oblikovana poglavja. Domače in tuje izkušnje namreč kažejo, da je pravopis zelo vpet v življenje jezikovne skupnosti – vključujoča javna razprava ter hkratno izčrpno informiranje in utemeljevanje v fazi oblikovanja pravil pa povečajo možnosti za njihovo uveljavitev.

Javna razprava Pravopisa 8.0 je prva, ki poteka prek svetovnega spleta, zato je dostopnejša, zanjo je bila oblikovana posebna spletna aplikacija, ki omogoča preprosto oddajo komentarjev.

Jezikovni sistem je osnova knjižnega jezika, zato se pravila lahko le natančneje zastavijo ali razširijo, ne pa ukinjajo. 

V knjižnem jeziku danes ne pišejo le jezikoslovci in poklicni pisci, temveč velik del javnosti, zato se pravopisci ob spletni razpravi tudi seznanjajo z rabo v manj znanih okoljih. Še vedno pa velja, da učenje knjižnega jezika zahteva sistem, ki se ga je mogoče naučiti in zapomniti.

Ker predlog pravil ni nastal po subjektivnem hipnem občutku sodelujočih v ožji delovni skupini, temveč vključuje vse potrebne raziskave sistema in rabe, enake premisleke, oprte na rezultate gradivskih in drugih raziskav, pričakujemo zlasti od strokovnjakov, sodelujočih v javni razpravi.

Da. V javni razpravi štejejo argumenti, ne pa njihovi avtorji. Zanimajo nas novi, še ne pojasnjeni ali opisani primeri jezikovne rabe.

Dragoceno pa je, če se udeleženec razprave podpiše in pripiše področje svojega delovanja, saj s tem sporoča tudi okoliščine rabe v ožjih okoljih (npr. v strokah, v zamejstvu). Komentarji v dosedanjih javnih razpravah so si pogosto tudi nasprotovali, zato je za njihovo ustrezno umestitev kontekst neprecenljiv.

Vsi komentarji so in bodo zbrani v knjižni zbirki Pravopis 8.0. Doslej so bili objavljeni komentarji k poglavjem Pisna znamenja, Krajšave, Velika in mala začetnica ter Prevzete besede in besedne zveze.

Povezave:

• Komentarji javne razprave k poglavjema Pisna znamenja, Krajšave
• Komentarji javne razprave k poglavjema Velika in mala začetnica ter Prevzete besede in besedne zveze

Po končani javni razpravi bo uredništvo Pravopisa 8.0 pregledalo vsa poglavja in prispele odzive iz javne razprave. Pripravilo bo spremljevalna besedila s komentarjem in terminološki pravopisni slovarček. Načrtujemo, da bi vsa poglavja pripravili za objavo najkasneje v letu dni.

Sprememba pravila za pisanje krajevnih imen davkoplačevalcev ne bo stala nič. V uradnih osebnih dokumentih se vsi kraji že zdaj zapisujejo z velikimi tiskanimi črkami, zato jih zaradi pravopisnih sprememb ne bo treba menjati. Cestne table se vselej spreminjajo šele ob redni zamenjavi in ne prej. Stroškov torej ne bo.

Dvojnic ni več, je pa opisanih več mejnih pojavov, ki so se jim prejšnji pravopisi izogibali, čeprav so spravljali uporabnice in uporabnike slovenskega knjižnega jezika v zadrego (npr. perifrazna poimenovanja železna lady, streha sveta, severne Benetke; zgodovinske dogodke tipe Nagodetov proces, različne vrste listin, npr. Brest-litovski mir; sklanjanje priimkov Poglajen, Natlačen; spol prevzetih zemljepisnih imen tipa Pale, Valjevo, Černivci; sklanjanje prevzetih imen z ločevalnimi znamenji in podvojenimi zapisi samoglasniških črk v izglasju: Umeå, Sursoo ipd.). 

Razlikovati moramo med dvema vlogama pravopisa: pravopis v ožjem pomenu in pravopis v širšem pomenu besede.

• Pravopis v ožjem pomenu besede je predpisovalen. Dvojnic ali ohlapnih pravil ne sme biti pri zapisu velike in male začetnice, pisnih znamenj, krajšav ter pri rabi ločil.
• Pravopis v širšem pomenu besede je odvisen od jezikovnega sistema in od značilnosti besedja knjižnega jezika. Pri tvorbi oblik in besedja pravopis sledi podatkom, ki jih identificira na podlagi nekdanje in aktualne rabe živega jezika, zato je možnosti več (slap – slapa ali slapu; citrar – citrarka ali citrarica).

Izbira med leksikalnimi enotami – npr. ugotavljanje pomenskih razmerij, sopomenk – mora biti prepuščeno tistemu priročniku, ki opisuje pomenska razmerja, to pa je slovar knjižnega jezika.

Sestavljavci predloga pravil smo že večkrat poudarili, da v Pravopisu 8.0 opisujemo možnosti, ki so v knjižnem jeziku uresničljive in sprejemljive. Predpisovanje neživljenjskih rešitev (t. i. predpisovalna kodifikacija) je v današnjem času zaradi močno povečanega števila uporabnikov slovenskega knjižnega jezika neproduktivno. Namesto že presežene predpisovalne kodifikacije uporabnikom slovenščine ponujamo opis možnosti. Ne prepovedujemo več na primer povsod uveljavljene različice dvánajst, ki jo je prejšnji pravopis prepovedoval in zapovedoval samo različico dvanájst. S tem se povečuje nabor možnosti, a hkrati tudi odgovornost jezikovnih uporabnikov.

Pravopisna pravila so pravila za rabo knjižne, deloma dogovorne in regulirane zvrsti slovenskega jezika. Opis tega jezika je treba redno posodabljati in ga usklajevati s stanjem v družbi, saj le tako lahko opravlja svojo temeljno vlogo: služi kot povezovalno sredstvo vseh v slovenščini pišočih in govorečih. 

Pri posodabljanju pravopisnih pravil je v ospredju postopnost, saj je treba upoštevati predvsem razvojni vidik postopnega in ne korenitega spreminjanja, pri čemer ne moremo mimo tendenc v aktualni rabi. Skokovite pravopisne reforme med uporabnike jezika pogosto vnašajo zmedo in ustvarjajo občutek, da jezika preprosto ne obvladajo več. Teorija knjižnega jezika in norme govori o postopni in perspektivni kodifikaciji, ki se ozira na vse generacije jezikovnih uporabnikov, od tistih, ki se šele opismenjujejo, do tistih, ki so se šolali pred več desetletji. 

Pobuda za spremembo pravopisnega pravila, ki določa pisanje začetnice v neprvih sestavinah zemljepisnih imen, je bila dana že aprila 2015 – ob prvem ožjem srečanju predstavnikov Pravopisne komisije pri SAZU in ZRC SAZU ter Komisije za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije (dalje KSZI).

Predstavniki KSZI so se zavzeli za spremembo pravila o pisanju vseh tipov zemljepisnih imen, tako da bi veliko začetnico pisali v vseh sestavinah, le predlogov in veznikov ne (Stari Trg, Novo Mesto, Lovrenc na Dravskem Polju; Kočevski Rog, Jadransko Morje). V utemeljitvi svojega predloga so navedli težave učencev in kartografov pri zapisu manj znanih imen, pri katerih brez poznavanja, za kateri zemljepisni pojav gre, imena ni mogoče zapisati pravopisno ustrezno, npr. Rudno polje (planota) nasproti Babno Polje (naselje).

V prvi fazi prenove pravil so se pravopisci odločili za ukinitev izjem pri pisanju naselbinskih oz. krajevnih imen in predlagali, da se vse sestavine v naselbinskih imenih pišejo z veliko začetnico – tudi vas, mesto, trg, selo, selce, vesca … Nadaljnje pobude o razširitvi pravopisne reforme na nenaselbinska zemljepisna imena (torej tudi na poimenovanja voda, kopenskih reliefnih oblik, držav ipd. – Jadransko morje, Gorski kotar, Goriška brda, Šmarna gora, Črna gora …) pa so sprožile tudi nasprotne utemeljitve. Ob srečanju obeh komisij so bila predstavljena naslednja stališča:

• Metka Furlan, Matjaž Geršič, Drago Kladnik, Drago Perko, Peter Weiss

Celovita reforma in uveljavitev »mehanskega pravila«, po katerem je vsaka sestavina – razen predlogov in veznikov– v lastnem imenu zapisana z veliko začetnico (Jadransko Morje, Cerkniško Jezero, Velika Planina, Babji Zob ‘vrh’, Veliko Kladivo ‘vrh’, Trg Dveh Cesarjev ‘mestni trg’, Šmarna Gora, Črna Gora ‘država’, Bosna in Hercegovina).

• Marko Snoj

Celovita reforma in uveljavitev »mehanskega pravila« brez izjem, tudi pri predlogih in veznikih (Bosna In Hercegovina, Brod Ob Kolpi), in razširitev načela »vse z veliko začetnico« tudi na stvarna lastna imena, tj. na imena ustanov in organizacij, naslove literarnih, glasbenih, slikarskih del, imena podjetij ipd.(Prostovoljno Gasilsko Društvo Moste, Ministrstvo Za Delo, Družino, Socialne Zadeve In Enake Možnosti; Življenje V Starem Veku; Kajmak In Marmelada; Slovenska Industrija Jekla). 

• Peter Holozan

Pravilo naj se ne spremeni. 

• Tina Lengar Verovnik in Helena Dobrovoljc

Delna reforma: Krajevna imena naj se pišejo kot v vseh evropskih državah – v vseh sestavinah z veliko začetnico. Pri nekrajevnih imenih naj se začetnica ohranja pri vseh enotah, ki so prepoznane kot občnoimenska poimenovanja neke zemljepisne danosti (Jadransko morje, Velika planina, Cerkniško jezero, Šmarna gora).

• Marta Kocjan Barle

Predlog z veliko začetnico pisati zlasti tiste neprve enote imen, ki so rezultat pomenskega prenosa (Veliki Oltar, Veliko Kladivo, Polhograjska Grmada). Razlikovanje občno- in lastnoimenskih prvin se olajša s posebnimi razlikovalnimi seznami. 

Po zadnji javni razpravi (februar 2026) se bosta komisiji ponovno sestali in odločili za končno obliko pravila.

Več o predlogih v brošuri: Živim v Bukovem Vrhu pod Bukovim vrhom (2020). 

Trenutni predlog pravila v Pravopisu 8.0 sledi tradiciji, da imena s končnico o sklanjamo po prvi moški sklanjatvi: avto, avta; sinko, sinka; Tokio, Tokia. V poglavju o daljšanju osnove s t pri samostalnikih na končni e pa je opozorjeno, da je daljšanje v skupini tistih na končni o omejeno na pogovorni jezik:

»Daljšanje s t pri osebnih imenih na končni o je pogovorno, npr. Silvo [sílvo], rod. Silva [sílva], pog. Silvota [sílvota]; Lovro [lôu̯ro], rod. Lovra [lôu̯ra], pog. Lovrota [lôvrota].«

»Daljšanje s t pri osebnih imenih z osnovo na končni a je narečno, npr. Miha, rod. Mihe in Miha, nar. Mihata, Miheta ipd.«

Res pa je, da se posamezniki, med njimi tudi jezikoslovci zavzemajo za to, da bi se daljšanje osnove s t pri osebnih imenih na končni o uveljavilo tudi za knjižni jezik.

Doslej sestavljavcev pravil njihovi predlogi niso prepričali. Delni poseg v sistem je težko utemeljiti, saj pojav daljšanja osnove s t ni vseslovenski, še težje pa je tako dvojnico v dejanski rabi omejiti. V oblikoslovnem sistemu slovenščine je končni o končnica, ki se premenjuje (avto, avta; Kairo, Kaira), izjema je nabor kratkih (izvorno klicnih, hipokorističnih) oblik moških imen, za katere je v govorjenem jeziku živo sklanjanje s podaljšavo (Vlado, Vladota; Silvo, Silvota); enako velja za tvorbo svojilnih pridevnikov, ko npr. v pridevniku Karlov sovpadeta svojilni obliki imen Karel in Karlo – pri prvi izpade neobstojni polglasnik, pri drugi končnica o. 

Kljub temu pa se moramo zavedati, da je pregibanje imen (podobno kot naglasno mesto) identifikacijska lastnost. V družinah, kjer imajo osebe z imeni Nik in Niko, Mark in Marko, o tem vedo povedati še več – gre za nujno razlikovanje v dnevni komunikaciji. V teh primerih se slovnično vedenje imen iz govorjenega hitreje širi tudi v zapisani, pogosto manj formalni pisni jezik. 

Ob izidu Slovenskega pravopisa 2001 je bilo označevanje nepravilnega daljšanja osnove pri besedah, značilnih za govorjeni jezik (medo, mačo, nono, fičo itd.), označeno kot problematično: zakaj bi v besedah, značilnih za pogovorni jezik, pričakovali knjižno sklanjanje? O tem npr. Ada Vidovič Muha v prispevku Kaj je novega v knjižnem jeziku? – Ob izidu Slovenskega pravopisa (Slavistična revija 51, št. 2) 2003, str. 119 (npr. Na mešanje meril zvrstnih (pod)sistemov kažejo primeri, ko se besedam iz neknjižnih zvrsti predpisuje knjižnojezikovno vedenje, npr. neknj. ljud. gazda – gazdov, •gazdin; sleng. mačo, mača, °mačota, mačov (verjetno mišljeno mačev), °mačotov …).

Sestavljavci SSKJ in eSSKJ, slovarja knjižnega jezika, se zato pri samostalnikih mulo, nono … odločajo za pregibanje po vzorcih nóno nónota in nóna ter múlo múlota. V Pravopisu 8.0 takih besed ne bo, je pa mejo knjižnosti treba zarisati, zato je v pojasnjevalnem razdelku pod osnovnim pravilom zapisano tudi:

»Pri občnoimenskih samostalnikih na končni o, značilnih za govorjeni jezik, je daljšanje s t pričakovano, npr. v otroškem govoru (medo [médo], rod. medota [médota]), v pogovornih ali slengovskih (mačo [máčo], rod. mačota [máčota]) in narečnih izrazih (nono [nóno], rod. nonota [nónota]).«

Norma knjižnega jezika je enovita, zato se podatki v priročnikih in slovarjih knjižnega jezika, ki nastajajo sočasno, ne razlikujejo.