Četrti Pravopisni kolokvij je potekal 28. maja 2026 ob 11. uri.
V četrtek, 28. maja 2026, se je v Gosposki dvorani ZRC SAZU odvijal 4. Pravopisni kolokvij, ki je bil namenjen predstavitvi stališč sodelujočih pri Pravopisu 8.0 na različne odzive javnosti.
V uvodnih besedah je predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU dr. Kozma Ahačič poudaril, da je javna razprava ob Pravopisu 8.0 končana, začela pa se je revizija ob strokovni razpravi. Pripombe so tako bile in so še vedno predmet strokovne presoje. Presoja strokovnega dela po vmesnih različicah, tj. še preden je zaključena revizija celote, je nesmiselna, ker je mogoče posamezne rešitve dokončno presojati šele v kontekstu končnega besedila. Prostor za sodelovanje je ves čas odprt.
Dr. Helena Dobrovoljc, vodja delovne skupine, je predstavila načela pravopisne prenove in ob tem nekatere smeri reševanja odprtih vprašanj. Temeljni cilj pravopisne prenove je bil zato v fazi predloga pravopisnih pravil najprej opisati, kar je prisotno v knjižnem jeziku, torej ne kar v jeziku nasploh, kot se skuša prikazati, nato pa ob končni reviziji to normativno ovrednotiti in oblikovati čim bolj naučljiv in zapomnljiv sistem pravil. Celovita revizija vključuje interne pripombe delovne skupine, ki so nastale zaradi potrebnih uskladitev med poglavji; gradivo, pridobljeno v tem času z različnimi raziskavami pisnih praks; pripombe javne razprave v letih 2019–2026. Ob znanstvenem pravopisu s komentarjem bo pripravljena tudi skrajšana izdaja za uporabnike. Dr. Helena Dobrovoljc je predstavila posamezne rešitve, ki so se pojavljale v Odzivu KSJJ, npr. o Hipokratovi prisegi, goriškem slavčku, kralju Matjažu, priimkih oseb ženskega spola, znamkah in imenih izdelkov. Uredniški odbor pripombe sprejema kot dokaz odprtosti postopka. A odprtost kodifikacijskega postopka ne pomeni, da mora biti vsaka pripomba samodejno sprejeta, saj nekatere niso podkrepljene s samostojnimi raziskavami, ampak ostajajo na ravni osebnega mnenja ali presoje. Odprtost hkrati ne pomeni odpovedi strokovni presoji, saj bo vsaka pripomba resno pregledana. Delo pri pravopisu mora biti konsenzualno, pri zemljepisnih imenih pa se ta konsenz razširi tudi na širšo skupino. Cilj Pravopisa 8.0 ni pravopis, ki bi zgolj popisoval vse, kar se pojavlja v rabi, in tudi ne pravopis, ki bi brez pojasnil zapovedoval iz individualne predstave o pravilnosti.
Dr. Tina Lengar Verovnik je ob vprašanju krajšav predstavila pravopis kot družbeni konsenz. Opisala je iskanje soglasja z drugimi družbenimi sistemi, zlasti s pravom, upravo in registrsko prakso. Zgled so okrajšave gospodarskih družb, kjer pravopis predpisuje zapis s presledki (d. o. o., s. p.), medtem ko zakonodajna in registrska praksa pogosto uporabljata stični zapis. V drugem delu je predstavila prenovo pravil za kratice, kjer je treba zaradi pogostejše rabe sistematičneje urediti sklanjanje, tvorbo pridevnikov in razmerje med zapisi tipa UNESCO/Unesco, UNESCOV/Unescov. Opozorila je tudi na nove tipe poimenovalnih enot iz kratice in številke, npr. NUK 2, ZGD-1, 2TDK, ter na kratkopisne krajšave, ki sicer sodijo v neformalno rabo, a se pojavljajo v imenih in sodobnem leposlovju, zato jih pravopis ne more povsem prezreti.
Dr. Peter Weiss je poudaril, da se pravopis od pomenskorazlagalnega slovarja razlikuje predvsem po tem, da se veliko bolj ukvarja z lastnimi imeni, kraticami, krajšavami, ločili, simboli in pravili, ki jih ni mogoče vedno predstaviti samo slovarsko. Pri tem pravopis podobno kot slovar deluje v dveh smereh: iz posameznih primerov izpeljuje splošna pravila, hkrati pa splošna pravila uporablja za urejanje posameznih zapisovalnih zadreg. Dr. Peter Weiss je posebej izpostavil vprašanje velike in male začetnice. Rešitve so se skozi zgodovino spreminjale, tudi zaradi občutka preglednosti in estetskosti zapisa. Sodobni pravopis ima danes več možnosti kot prejšnji priročniki: neknjižne, pogovorne ali tuje vplive lahko označuje s kvalifikatorji in pojasnili, ne le z golo prepovedjo. Tak opis uporabniku ne dovoljuje vsega, ampak mu pokaže, kje je meja med knjižnim, neknjižnim, zaznamovanim in tujim vplivom.
Dr. Hotimir Tivadar je predstavil nastajanje Pravopisa 8.0 s perspektive teoretskih izhodišč Praške lingvistične šole. Poudaril je, da sodobna normativistika kodifikacije ne enači z jezikovno normo, temveč jo z določenim časovnim zamikom odraža in skuša z njo biti čim bolj sinhrona, hkrati pa prispeva k njeni ustaljenosti. V sodobnem jezikoslovju ni več mogoče vztrajati pri enovariantnih rešitvah, saj je slovenski jezik geografsko in funkcijsko raznolik, slovenščina pa dovolj ustaljena in zvrstno raznolika, da je uniformnost lahko tudi pretirana. Rezultat dolgoletnega strokovnega dela je Pravopis 8.0, pri katerem je sodelovalo več kot 20 raziskovalcev, odvile so se številne strokovne razprave, sodelovala pa je tudi širša javnost. Končne odločitve je Pravopisna komisija sprejela na podlagi tehtanja različnih argumentov. Posebej je poudaril možnosti, ki jih prinaša digitalno okolje: pravopis je mogoče sproti dopolnjevati in posodabljati, hkrati pa že razmišljati o prihodnjih razvojnih korakih, tudi o morebitnem Pravopisu 9.0. Za uspešno uveljavitev novih pravil pa bo ključno njihovo jasno in strokovno predstavljanje javnosti.
Marta Kocjan Barle je ob francoščini predstavila, kako zahtevna je priprava prevzemalnih pravil za tuje jezike. Poudarila je, da so se ob smernicah za prevzeta lastna imena in zapis izgovora odpirala nova vprašanja (prevzemanje polglasnika, prevzemanje kakovosti naglašenih samoglasnikov, prevzemanje dvoglasnikov), ki so posledica slovničarskega zamudništva sodobne slovenistike. Zato so bila poglavja dana v javno razpravo tudi z zavestjo, da bodo potrebna poznejša usklajevanja in vmesne raziskave. Osrednji poudarek prevzemalnih pravil je bila usklajenost s sistemom knjižne slovenščine. Pri pripravi pravil se nenehno tehtajo različna merila: zvestoba izvirnemu jeziku, slovenska izgovorna in zapisovalna možnost, ustaljenost v rabi, primerljivost z drugimi jeziki ter razumljivost za uporabnike. Omenila je oblikovanja podsistema, ki je zaradi nekaterih glasov (npr. preglašenih v nemščini) govorcem nekaterih narečij bližji. Zato javna razprava ni bila le preverjanje pravil, ampak tudi vir dragocenih opozoril na napake in neuravnoteženosti.
Dr. Domen Krvina je obravnaval vprašanje naglasa pri prevzemanju besed iz slovanskih jezikov v slovenščino, zlasti iz poljščine, ruščine, beloruščine in ukrajinščine. Poudaril je, da pri prevzemanju naglasno mesto uskladimo s slovenskim knjižnojezikovnim sistemom in npr. ne upoštevamo premičnega naglasa, ki ga poznajo v nekaterih vzhodnoslovanskih jezikih. Posebej je opozoril na vpliv, ki ga imajo podobni morfemi, kot jih govorci poznajo iz domačega sistema, in na pojavljanje izgovornih dvojnic, kadar se ime že pisno prilagodi (Varšava). Pri nekaterih imenih se naglas umakne s konca besede, da se omogoča premena končnice, pri drugih pa se ohranja izvirni naglas. Namen teh rešitev je zagotoviti sistemsko skladnost s slovenščino ter hkrati čim bolj zvesto približevanje izvirnim jezikom.
Rok Kuntner je predstavil razliko med prečrkovanjem (oz. latinizacijo ali romanizacijo) in podomačevanjem. Prečrkovanje, ki ga poznamo pri imenih iz jezikov, zapisanih z nelatiničnimi pisavami, pomeni prepis izvirne pisave v latinico, pri čemer ima vsaka črka latinično ustreznico v črki ali črkovnem sklopu, kar omogoča nedvoumen povratni prepis v izvirno obliko. Za splošno rabo v slovenščini pa je namenjeno podomačevanje, pri katerem se izvirni glasovi prilagodijo slovenskemu glasovnemu sistemu, nato pa podomačeno zapišejo v slovenski latinici oz. slovenici. Namen podomačenega zapisa je, da lahko tako besedo vsak govorec slovenščine pravilno prebere in pregiba.
Dr. Monika Kalin Golob je Pravopis 8.0 umestila v širši okvir jezikovnokulturnih sporov, ki so ob večjih normativnih posegih v slovenščini zgodovinsko pričakovani. Jezik je namreč narodu, ki dolgo ni imel lastne države, predstavljal identitetni simbol. Pravopis tako ni le tehnični priročnik za pisanje, ampak tudi prostor družbenega pogajanja o jeziku, identiteti, avtoriteti in razmerju med stabilnostjo norme ter jezikovno spremembo. Podobne napetosti se v slovenskem prostoru ponavljajo že od 20. stoletja: od vpliva Praškega lingvističnega krožka in Mathesiusove prožne ustaljenosti do sporov ob nastajanju SSKJ, ko so se funkcionalistični pogledi srečevali s purističnimi predstavami o knjižnem jeziku. Današnji odzivi na Pravopis 8.0 so zato nadaljevanje starejšega vprašanja, kako povezati tradicijo, sistem, rabo in sodobne družbene spremembe. Dr. Monika Kalin Golob je pri Pravopisu 8.0 poudarila pomen raziskovalno podprtega pristopa: normativne odločitve se ne opirajo več samo na jezikovni občutek ali avtoriteto posameznega jezikoslovca, temveč tudi na tradicijo, korpusno gradivo, jezikovno rabo in strokovno presojo. Jezikovne novosti je mogoče obravnavati izključevalno ali vključujoče; sodobni normativni pristop jih razume kot del vzajemnega odnosa med spremembami v jeziku in družbi. Preživeti in pogosto izključevalni pogledi so samo manjšina, ki je v cikličnosti jezikovnih kulturnih sporov vedno izzvenela.
Kraj: Gosposka 16, Ljubljana
Datum: 28. 5. 2026
Sodelujoči: izr. prof. dr. Kozma Ahačič, izr. prof. dr. Helena Dobrovoljc, izr. prof. dr. Tina Lengar Verovnik, dr. Peter Weiss, prof. dr. Hotimir Tivadar, Marta Kocjan Barle, doc. dr. Domen Krvina, Rok Kuntner, prof. dr. Monika Kalin Golob
Povzetki
Kozma Ahačič: Pozdravni nagovor
Helena Dobrovoljc: O načelih pravopisne prenove
Tina Lengar Verovnik: Pravopis kot družbeni konsenz – ob krajšavah
Peter Weiss: Od kod prihajajo spremembe v pravopis?
Hotimir Tivadar: Kodifikacija, norma in Pravopis 8.0
Marta Kocjan Barle: Na primeru francoščine: priprava prevzemalnih pravil
Domen Krvina: Prožnost slovenskega jezikovnega sistema ob prevzemanju iz slovanskih jezikov
Rok Kuntner: O prečrkovanju in podomačevanju
Monika Kalin Golob: Cikličnost jezikovnokulturnih sporov na Slovenskem
Razprava: povzetek
Videoposnetek vseh predstavitev: povezava
